Jošt Snoj

Prostor daru

 

Raffaela Fazio Smith

 

V delih Jošta Snoja je temeljnega pomena prostor. Prostor, ki se ne vsiljuje. Prostor kot struga, ki mora sprejemati in biti sprejet, prostor, ki živi zato, ker se srečuje z obrazi, s pogledi, z gestami, je kot reka, ki brez prestanka gladi svoje kamne. Prostor, ki, zato da bi objel, ne da bi začrtal, postane barva, postane svetloba. Ta svetloba je svetloba meje, je luč praga zore ali zahoda: je vedno na robu preobrazbe, vendar v svojih zlatih curkih dopušča, da skoznjo pronica nespremenljivost Večnega. Ta prostor – svetloba – se vendarle ne odpove snovi, se ne izgubi v igri abstraktnega zapeljevanja. V njem namreč vznikajo dobro prepoznavni obrisi likov, ki v svojem bistvu niso nikoli eterične aluzije, temveč žive in utripajoče navzočnosti. So »podobe na poti« proti svoji kristifikaciji, semena Življenja, ki hočejo vzkliti in se vse bolj prilagajati Kristusu. Ta prostor kot struga svetlobe je torej prostor spreobrnjenja. In ker ni spreobrnjenja brez delitve, je obenem tudi bistveno prostor daru. Takšen prostor daru je še posebej pomenljiv na sliki Jezusovega krsta. Na jantarnem ozadju se kažejo tri osebe: Janez Krstnik, Jezus in še tretji ženski lik, ki simbolizira Cerkev – Kristusovo nevesto. Osnovni ton slike daje Krstnikova roka. Dvignjena levica kaže dlan in se odpira proti gledalcu v gesti dajanja, pravzaprav posredovanja nečesa, kar prihaja od še nekega višjega Drugod. Spuščena desnica je kot čaša, ki sprejema, vendar ne zadržuje, kajti tudi ona pušča, da skoznjo teče dar, ki je preveč dragocen, da bi ga zadržala. To ni navadna voda, ampak je preoblikujoča svetloba, ki daje vedeti, da se dogaja neka sprememba. Belini čistosti se pridružuje barva, ki simbolizira zastonjsko ljubezen – karitas: prebadajo jo namreč rdeče poteze, ki so kot plameni Duha – vendar tudi kot rane trnove krone. Kaj se dejansko dogaja v tej svetlobi? Izvršuje se prvobitno rojevanje, in sicer rojstvo novega Adama in nove Eve. Njuna izredno blaga obraza sta obrnjena drug proti drugemu, čeprav pogleda nista prikovana, ampak svobodna, saj sta zmožna zaobjemati Ljubezen, ki se odpira, ki ne zahteva lastništva. Jezus se rodi in z njim se rodi njegova nevesta, se pravi novi človek, človek »v občestvu«. Za človeško bitje je znova odprta možnost postati podoben Bogu, in to v ljubezni. Ko se namreč Jezus da krstiti Janezu, to ni preprosto dejanje očiščenja, temveč je dejanje solidarnosti z usodo ljudi: ponudi nam svojo bližino, samega sebe. Na sliki je neločljiva povezava med Jezusom in njegovo Nevesto: ta povezava pa ni podrejenost, ampak je sodeleženje. Kaj se torej izvršuje v krstu? Jezus nas naredi deležne novega življenja, ki ga sam prejema od Očeta, oziroma moči, da zasužnjujoči logiki nasilja kljubujemo s svobodo brezpogojne ljubezni. Tako kot svetloba, ki, potem ko je obsijala Kristusov obraz, preplavi še njegovo nevesto in jo obsije z enakim dostojanstvom ter celo večjo lepoto, se izlije tudi preoblikujoča novost Kristusove ljubezni na novega človeka, ki jo hoče sprejeti, ter ga povede v prostor, v katerem ni več omejitev: v prostor daru.